Preverjamo trditve o predlogu zakona o medijih: 3. del, svoboda izražanja
Avtorica: Meta Gantar
Preverili smo verodostojnost najpogostejših trditev glede predloga zakona o medijih. Tretji del zadeva trditve o svobodi izražanja.
TRDITVI
»39. člen ustave je absoluten, ne predvideva nobene regulative pri širjenju mnenj.«
»[Predlog zakona o medijih] omejuje svobodo govora zelo direktno v 53. členu tako za medije kot za vplivneže, torej tako imenovane influencerje, kjer pravzaprav nihče ne bo moral kritično naslavljati – oni sicer temu rečejo, da je nekdo sovražen – dela vlade ali političnega dogajanja.«
OCENE
IZVIRNA OBJAVA
X, Pop tv
Odločitev ustanovitelja korporacije Meta Marka Zuckerberga, da v imenu zaščite pravice do svobode izražanja odpravi preverjanje dejstev na Metinih platformah, je organizacija Novinarji brez meja označila za zlorabo te pravice zaradi uresničevanja ideoloških ciljev in preziranja novinarskega dela. Foto: DPA/STA
»39. člen ustave je absoluten, ne predvideva nobene regulative pri širjenju mnenj.«
Jože Biščak, urednik portala Kuloar.si in nekdanji odgovorni urednik tednika Demokracija, je 7. januarja na družbenem omrežju X trdil, da demokratične družbe ne potrebujejo zakona o medijih. Po njegovi oceni je 39. člen ustave, ki določa pravico do svobode izražanja, absoluten in ne predvideva nobenih omejitev pri širjenju mnenj: »Vsaka regulacija medijev je protiustavna in totalitarna.«
Biščakov pogled ni osamljen. Predlog zakona o medijih in 39. člen ustave je denimo v komentarju v oddaji Kdo vam laže na Novi24tv povezal tudi njen voditelj Boris Tomašič, ki je dejal, da bo govoril tisto, kar bo hotel, na način, ki mu bo všeč, saj da je zaščiten z ustavo.
Na svobodo izražanja se je sklicevala avtorica peticije Proti vmešavanju politike v medije in socialna omrežja, ki je nastala kot odgovor na posredovanje predloga zakona v državni zbor. Trdila je, da je predlog »očiten poskus utišanja posameznikov in omejevanja svobode govora«.
Predsednik SDS Janez Janša pa je januarja na omrežju X delil objavo anonimnega uporabnika, ki je istega dne trdil, da bodo Slovenci zaradi predloga zakona »izgubili pravico do svobodnega mnenja, izražanja, naša demokracija pa bo uničena«.
Po 63. členu ustave je prepovedano spodbujati k neenakopravnosti in nestrpnosti, medtem ko 15. člen med drugim določa, da so »človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava«.
Deseti člen evropske konvencije o človekovih pravicah, ki jo je Slovenija podpisala leta 2004.
»Čeprav je neka pravica določena v ustavi, še ne pomeni, da ima absolutno veljavo,« je za Razkrinkavanje.si pojasnila odvetnica Jasna Zakonjšek, strokovnjakinja za medijsko pravo. Ustavna pravica do svobode izražanja je izjemno pomembna za demokracijo, a je treba pri njenem uresničevanju ves čas iskati ravnovesje z drugimi ustavnimi pravicami, je opozorila. Pravica do svobode izražanja pogosto trči ob pravici do časti in dobrega imena ter do zasebnosti ali pa ob prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter nasilju in vojni.
Opozorila je še na 10. člen evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki svobodo izražanja opredeljuje kot eno izmed temeljnih pravic, pri čemer navaja tudi njene omejitve, kot so pravice drugih ljudi.
Svoboda izražanja po slovenski ustavi ni absolutna pravica, je opozoril tudi Samo Bardutzky s katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Zakonodajalec mora po 63. členu ustave, denimo s prekrškovnimi sankcijami ali kazenskopravnim pregonom, poskrbeti za uresničevanje prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti ali nestrpnosti. To stori tako, da v svobodo izražanja ne poseže čezmerno, hkrati pa državljane učinkovito varuje denimo pred hujskanjem.
“Čeprav je neka pravica določena v ustavi, še ne pomeni, da ima absolutno veljavo.”
Jaka Kukavica z iste katedre je dejal, da je spodbujanje sovražnega govora ena od izjem, ki je svoboda izražanja ne varuje ne po slovenski ustavi ne po evropski konvenciji o človekovih pravicah. Sovražni govor po EKČP in praksi evropskega sodišča za človekove pravice velja za zlorabo pravice do svobode govora. Toda države podpisnice morajo njegove najhujše oblike preganjati kazensko, ne le kot prekršek, je opozoril
Kje je meja med svobodnim in sovražnim govorom?
Svobodo izražanja omejuje že veljavni kazenski zakonik, ki za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na pripadnosti rasi, veri, spolu, političnem prepričanju in drugih osebnih okoliščinah, določa kazen do dve leti zapora, če je bilo storjeno z ogrožanjem ali motenjem javnega reda in miru, z grožnjo, zmerjanjem ali žalitvijo. Če sovražni govor širijo spletna mesta ali mediji, se poleg avtorja kaznuje tudi odgovorni urednik.
Aprila 2023 je ljubljansko višje sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega, ki je Jožeta Biščaka zaradi prispevka z naslovom Presežki 5, objavljenega v Demokraciji, ko je bil še njen odgovorni urednik, obsodilo na pogojno kazen zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Vrhovno sodišče je Biščakovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno. Sodniki so sklenili, da v prispevku ni šlo za politični govor ali konstruktiven prispevek o temi v javnem interesu, pač pa za spodbujanje k rasni neenakopravnosti in razpihovanje rasne nestrpnosti, kar je v nasprotju z ustavo.
Višje sodišče je potrdilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je avtorja prispevka Aleksandra Škorca obsodilo na petmesečno pogojno zaporno kazen z dveletno preizkusno dobo.
Na Pravni mreži za varstvo demokracije so pojasnili, da je ustavna pravica svobode izražanja kršena, kadar se vanjo čezmerno poseže oziroma se jo omeji. Ker je sodna praksa v Sloveniji na področju kazenskega prava naklonjena svobodi izražanja, je umestno vprašanje, ali so žrtve sovražnih dejanj v zadostni meri zaščitene.
Sandra Bašić Hrvatin z oddelka za medijske študije na primorski fakulteti za humanistične študije je dejala, da zaradi lastne svobode izražanja ni dopustno ogrožati osebnostne ali človekove pravice drugih. V javnosti se lahko izražamo pod določenimi pogoji in po določenih pravilih, ki veljajo tudi za javno izražena mnenja novinarjev.
Spomnila je na evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki v drugem odstavku 10. člena usmerja državo oziroma sodišča, da o kršitvah svobode govora ne odločajo »na pamet«, pač pa vsakič presodijo, kje je ustrezna meja med svobodnim in sovražnim govorom. Ali bo neki govor označen za sovražnega, je odvisno tudi od načina in konteksta uporabljenih besed.
Tudi Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede je opozoril, da je svoboda izražanja zakonsko omejena. Kot primer, da vsak govor ne more biti dopusten, pa je navedel januarske grafite na mariborski sinagogi, ki so Jude enačili z zlom sveta in jim želeli smrt. Meni, da bi se morali zavedati, kako zavržno je sovražno obračunavanje s skupinami zaradi rase, vere, spolne usmerjenosti ali katere druge kolektivne identitete.
»[Predlog zakona o medijih] omejuje svobodo govora zelo direktno v 53. členu tako za medije kot za vplivneže, torej tako imenovane influencerje, kjer pravzaprav nihče ne bo moral kritično naslavljati – oni sicer temu rečejo, da je nekdo sovražen – dela vlade ali političnega dogajanja.«
Kritika oblasti najmanj omejena
Poslanec SDS Andrej Hoivik je 6. januarja v oddaji 24ur zvečer na Pop TV trdil, da predlog zakona o medijih omejuje svobodo govora, saj bi 53. člen prepovedal kritično obravnavanje dela vlade ali političnega dogajanja. »Če bi jaz zdajle rekel, poglejte, ljudje na oblasti, stranka Levica ali Socialni demokrati so vas nategnili, ker v 30 dneh ne boste prišli do specialista, s tem izgleda sporočam, da sem sovražen do Socialnih demokratov in Levice, in zdaj bi bil po tem zakonu oglobljen kot vplivnež na vaši komercialni televiziji,« je ponazoril.
Posnetek izseka Hoivikove izjave sta v videopodkastu Tedenski safari na youtubu uporabila voditelja Peter Merše in Mirko Mayer. Zala Klopčič je v svoji peticiji trdila, da bodo zaradi kritike vlade sankcionirani samo oblasti nenaklonjeni posamezniki, novinarka Tanja Brkić pa je v prispevku, objavljenem na portalih Nova24tv in Demokracija, svarila, da bo vsak kritičen glas razglašen za sovražni govor, če bo ogrožal oblastno hegemonijo.
Predlog zakona v 53. členu prepoveduje spodbujanje nasilja ali sovraštva do oseb ali skupin zaradi njihovih osebnih lastnosti ali političnega mnenja. Aktualni zakon o medijih že zdaj določa, da je prek programskih vsebin medijev prepovedano spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, nasilju, vojni in nestrpnosti.
Kot je dejala odvetnica Jasna Zakonjšek, je v tem delu edina novost predlaganega zakona to, da sovražni govor v nasprotju z aktualnim zakonom opredeljuje kot prekršek. Predvidena globa za posameznike je od 100 do 500 evrov in za pravne osebe od 2000 do 20 tisoč evrov. Ni pa jasno določeno, kdaj bo sovražni govor obravnavan kot prekršek in kdaj kot kaznivo dejanje.
Trditev, da predlog zakona o medijih prinaša omejitve kritike oblasti, nima podlage v dejstvih, je poudarila. Dodala je, da je prav pri izražanju kritike do oblasti dovoljena najširša svoboda govora, a je tudi v tem primeru omejena s pravicami drugih. Tudi pri kritiki oblasti je v izjemnih primerih mogoče prekoračiti mejo svobode govora, kar pa že zdaj sankcionirajo civilni in kazenskopravni zakoni.
Svobodo izražanja je v primerih, ko so tarča oblastniki, mogoče omejiti le izjemoma. Kritika, uperjena zoper oblast, je lahko tudi groba, pretirana ali napadalna. Predlog zakona o medijih tega ne spreminja, je dejala.
Tudi Marko Milosavljević je dejal, da trenutni predlog zakona o medijih ne preganja izražanja vladne kritike.
Izjema bi bila, če bi slabše poučen ali manipulativen medijski inšpektor oziroma uradnik na agenciji za komunikacijska omrežja in storitve napačno presodil, ali je šlo v določenem primeru za kritiko vlade ali pa za nedopustno spodbujanje nasilja ali sovraštva do vladajočih, je opozoril. Zakonske definicije morajo biti prav zato zapisane zelo natančno.
“Zakonske definicije bi morali zapisati zelo natančno prav zaradi preprečevanja zlorab zakona in morebitnega neznanja določenih državnih uradnikov ali politikov.”
»Če politika označimo za idiota ali nesposobneža, to ni sovražni govor, hujskanje in nasilje,« meni. Kritika ali celo razžalitev nosilcev politične moči je po standardih evropskega sodišča za človekove pravice dopustna.
Po mnenju Jake Kukavice je malo verjetno, da bi ustavno sodišče presodilo, da je 53. člen predlaganega zakona protiustaven. Argument, da ta člen posega v svobodo izražanja, se mu zdi zelo neprepričljiv, saj je podoben 297. členu kazenskega zakonika, ustavno in vrhovno sodišče pa sta glede tega člena že večkrat pojasnila, da udejanja ustavno prepoved spodbujanja nestrpnosti.
Dodal je, da bi morala država inšpektorjem, ki bi ugotavljali prekrške po 53. členu, zagotoviti ustrezno izobraževanje, da bi pooblastila izvrševali v skladu z ustavo in EKČP ter standardi svobode izražanja v medijih.
Kot je še pojasnil Kukavica, je treba 53. člen predlaganega zakona razumeti tudi v luči sodne prakse evropskega sodišča za človekove pravice, ki opozarja, da EKČP novinarjem ne zagotavlja neomejene svobode izražanja, pač pa morajo svoje delo opravljati skladno z novinarsko etiko, ki izrecno prepoveduje spodbujanje in razpihovanje sovraštva ter nasilja. Če se novinarji tega ne držijo, lahko posamezna država svobodo izražanja po EKČP omeji tudi novinarjem.
Predlagani člen po njegovi oceni v svobodo izražanja posega z milejšimi ukrepi kot veljavni 297. člen kazenskega zakonika.
Ameriški sen slovenskih politikov
Poslanec Nove Slovenije Jernej Vrtovec je v državnem zboru med splošno razpravo o predlogu zakona o medijih uporabil citat Georgea Washingtona: »Če nam vzamejo svobodo govora, nas lahko neme in tihe kot ovce odpeljejo v zakol.« Predsednik stranke SDS Janez Janša pa je 7. februarja v videopodkastu Aidea ocenil, da bi moral biti 39. člen slovenske ustave bolj podoben prvemu amandmaju k ameriški ustavi. Ta med drugim pravi, da kongres ne sme izdati nobenega zakona, ki bi omejeval svobodo govora ali medijev.
Samo Bardutzky je opozoril, da primerjava med ameriško in slovensko oziroma evropsko ureditvijo pravice do svobode izražanja »ni tako enostavna, kot si to predstavljajo tisti, ki dajejo neke pavšalne izjave o skladnosti z ustavo«.
Previdnost pri primerjavi med ustavnim pravom v ZDA in Evropi na področju svobode izražanja svetuje tudi Jaka Kukavica: »V Evropi in Sloveniji velja, da spodbujanje sovraštva in nestrpnosti ni ustavnopravno zaščiteno, ameriška ustava pa s prvim amandmajem, ki varuje svobodo govora, skoraj v celoti ščiti tudi sovražni govor.« Po prvem amandmaju nista varovana le govor, ki neposredno napeljuje k takojšnji izvršitvi kaznivega dejanja, in govor, ki izraža namen izvršitve nasilnih protipravnih dejanj zoper posameznika ali skupino ljudi.
“V Evropi in Sloveniji velja, da spodbujanje sovraštva in nestrpnosti ni ustavnopravno zaščiteno, ameriška ustava pa s prvim amandmajem, ki varuje svobodo govora, v celoti ščiti tudi sovražni govor.”
Sandra Bašić Hrvatin je pojasnila, da ameriški kongres ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi omejeval svobodo izražanja, tako ima Slovenija ministrstvo za kulturo in zakon o medijih, ZDA pa ne. Ne razume, zakaj bi si želeli ameriški pravni red prenesti v Slovenijo.
Portal Nova24tv je vnovično izvolitev Donalda Trumpa označil kot konec pogroma nad svobodo izražanja, odločitev Marka Zuckerberga, da v ZDA odpravi preverjanje dejstev na Metinih platformah, pa kot konec nočne more.
Neprofitna organizacija Novinarji brez meja, ki spremlja stanje svobode medijev in brani pravico dostopa do preverjenih informacij, je opozorila, da »Donald Trump s svojimi tehnološkimi pajdaši, kot sta Elon Musk in Zuckerberg,« v imenu svobode govora napada svobodo medijev, ki jo prav tako ščiti prvi amandma ameriške ustave.
Mednarodna mreža za preverjanje dejstev (IFCN), katere verificiran podpisnik je tudi Oštro, je v odprtem pismu Marku Zuckerbergu pojasnila, da je svoboda medijev eden izmed temeljev demokracije, ki ga prek preverjanja dejstev udejanjajo tudi novinarji. Njegova trditev, da so bili preverjevalci dejstev na Metinih platformah odgovorni za cenzuro, ne drži, saj Meta preverjevalcem dejstev nikoli ni dala možnosti ali pooblastila za odstranjevanje objav ali uporabniških računov.
Trump je že na predvolilnih zborovanjih izrazil sovražen odnos do novinarjev, ko je denimo dejal, da »ne bi imel nič proti«, če bi novinarje, ki so stali pred njim, nekdo ustrelil, so opozorili strokovnjaki s področja novinarstva na londonski univerzi City.
Avtorjema trditev Jožetu Biščaku in Andreju Hoiviku smo posredovali naše ugotovitve.
Hoivik je v telefonskem pogovoru dejal, da na e-poštna sporočila Razkrinkavanja.si ne bo odgovarjal, sicer pa naj si preberemo zapis seje državnega zbora, ko je razpravljal o predlogu zakona o medijih. Takrat je trdil, da v 53. členu predlaganega zakona ni določeno, da mora biti spodbujanje sovraštva storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, kot to določa veljavni 297. člen kazenskega zakonika. Za sovražni govor je označil razširjanje njegove fotografije iz državnega zbora, ko je oktobra 2022 »zadremal za dve sekundi«, in trdil, da bo splošna javnost po 53. členu kaznovana, če si bo kdaj privoščila politično satiro.
Na Biščakov odziv še čakamo. Objavili ga bomo, ko ga prejmemo.
Trditev Jožeta Biščaka, da je ustavna pravica do svobode izražanja absolutna in ne potrebuje nobene regulative pri širjenju mnenj, ne drži.
Trditev Andreja Hoivika, da 53. člen predlaganega zakona o medijih preprečuje kritiko vlade in zato omejuje svobodo govora, ne drži. Prav tako ne drži, da bi bila po tem členu kaznovana politična satira.
Ne drži
Objava, o kateri smo na podlagi neodvisne preverbe dejstev ugotovili, da ni resnična. Oznako uporabljamo za trditve, pri katerih ni mogoče zanesljivo dokazati, da je avtor napačne informacije širil načrtno, je pa očitno, da ni šlo za nenamerno napako.
Vsebina je del projekta Adria Digital Media Observatory (ADMO).