Preverjamo trditve o predlogu zakona o medijih: 2. del, vplivneži
Avtorica: Meta Gantar
Preverili smo verodostojnost najpogostejših trditev glede predloga zakona o medijih, ki smo jih zbirali tri tedne. Združili smo jih v tri sklope, v drugem obravnavamo tiste s področja vplivnežev.
TRDITVI
»Nejasno je tudi zapisano, kdo sploh je vplivnež, in dopušča možnost, da smo to lahko pravzaprav vsi, ki karkoli objavljamo na socialna omrežja.«
»Ko vržemo v umetno inteligenco definicijo medija in spletnega vplivneža, nam ta pove, da se ta dva člena v 80 % prekrivata. To pomeni, da v 80 % ta zakon navaja, da so v bistvu vplivneži enako kot mediji. Potem se morajo tudi vplivneži držati pravil, ki se jih držijo mediji.«
OCENE
IZVIRNA OBJAVA
Peticija.online,
Planet TV
Med pripombami na predlog zakona o medijih, ko je bil v javni obravnavi, se je največ mnenj in pripomb nanašalo na javni interes na področju medijev ter na pravice, obveznosti in merila za vpis vplivnežev v medijski razvid. Foto: Xinhua/STA
»Nejasno je tudi zapisano, kdo sploh je vplivnež, in dopušča možnost, da smo to lahko pravzaprav vsi, ki karkoli objavljamo na socialna omrežja.«
Zala Klopčič, članica SDS in nekdanja podpredsednica podmladka te stranke, je 3. januarja kot odgovor na posredovanje zakona v državni zbor začela zbirati podpise za spletno peticijo Proti vmešavanju politike v medije in socialna omrežja. V njej je trdila, da definicija vplivneža v predlogu zakona o medijih ni jasno določena, zato dopušča interpretacijo, da so vplivneži vsi, ki objavljajo na družbenih omrežjih.
Jan Macarol Vrabec, urednik medijev City Magazine in Hedonizem, je dan pred objavljeno peticijo na omrežju X trdil, da lahko oblast uporabnika družbenih omrežij označi za medij, če presodi, da ima dovolj sledilcev in deli za javnost pomembne vsebine.
Medij je po definiciji iz 3. člena predloga zakona storitev, ki periodično zagotavlja ali razširja programske vsebine, za katere je odgovoren izdajatelj medija, ki z namenom obveščanja, izobraževanja, zabave, vplivanja na javno mnenje ali trženja uporabnikov objavlja informacije.
Vplivneži so v predlogu definirani kot ustvarjalci spletnih vsebin, ki objavljajo na spletnih platformah ali platformah za izmenjavo video ali zvočnih posnetkov, da bi denimo vplivali na javno mnenje ali mnenje posameznikov. Objave imajo lahko tudi ekonomski interes, saj vplivneži monetizirajo svoje vsebine.
Definiciji vplivneža in medija preveč nejasni
Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede ugotavlja, da je predlog zakona spisan slabo, tudi zaradi pomanjkljivih definicij vplivneža in medija, kar bi lahko omogočilo zlorabo medijskih akterjev in državnih organov.
Po predlogu zakona bi lahko bili vplivneži vsi uporabniki družbenih omrežij, ki poskušajo vplivati na javno mnenje in stališča svojih prijateljev ali sledilcev, čeprav imajo teh le nekaj deset, njihova stališča pa niso politična, temveč »o neki gostilni ali najnovejšem filmu«.
Meni, da bi bilo treba natančno opredeliti spodnjo mejo dosega ali sledilcev, ki jih mora imeti uporabnik družbenih omrežij, da postane vplivnež. Po njegovi oceni vplivneži ne morejo biti vsi državljani, ki sodelujejo v javnih razpravah na družbenih omrežjih. Prav tako ni jasno, kaj vplivneže loči od drugih uporabnikov družbenih omrežij, je dejal.
Ministrica Asta Vrečko je v oddaji Odmevi na RTVS sicer pojasnila, da bi predlagani zakon o medijih veljal izključno za tiste, ki imajo kot vplivneži na družbenih omrežjih prihodke od svoje dejavnosti, česar pa pripravljavci zakona po Milosavljevićevih besedah niso tako jasno opredelili.
“Zakon je spisan tako, da kar kliče po zlorabah.”
Poleg tega niso natančno določili, ali bi bilo treba regulirati tudi športnike, glasbenike, igralce in politične vplivneže, ki denarja ne služijo zgolj s svojo dejavnostjo na družbenih omrežjih, je dodal.
Opozoril je še na primer vplivnežev, ki denimo objavljajo podkaste na platformah za deljenje avdiovizualnih medijskih vsebin, kot je youtube. Tudi v tem primeru ni jasno določeno, ali jih bo v celoti reguliral aktualni predlagani zakon ali bi jih moral regulirati zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, še meni Milosavljević.
Odvetnica Jasna Zakonjšek, strokovnjakinja za medijsko pravo, je za Razkrinkavanje.si dejala, da sta definiciji medija in vplivneža podobni, pri tem pa sta tudi preveč odprti za različne interpretacije, saj nista natančni.
Zakonske določbe morajo sicer biti abstraktne do take mere, da jih je mogoče uporabiti za vnaprej nedoločeno število konkretnih primerov, a pravna varnost ob tem narekuje, da morajo biti zakonske norme, četudi so abstraktne, jasne in določljive. Ker razlikovanje med vplivnežem in medijem v predlogu zakona ni jasno določeno, se bo to verjetno uvedlo v sodni in upravni praksi, kar pa po njenem mnenju ni nujno najboljša pot.
Ob tem je poudarila, da bodo med določbami, ki veljajo za medije, za vplivneže veljale le tiste glede razkrivanja nasprotja interesov, prepovedi spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, zaščite otrok in oglaševanja. Posledično bi vplivneži imeli manj obveznosti kot mediji, saj jim na primer ne bi bilo treba odgovarjati na zahteve za objavo popravka po zakonu o medijih.
Četrti odstavek 2. člena predloga zakona o medijih, ki določa, kateri členi veljajo ne samo za medije, ampak tudi za vplivneže.
Po njenem mnenju v predlogu zakona vplivneža niso definirali zato, da bi ga ločili od uporabnika družbenih omrežij, ampak da bi določili, kdaj vplivnež postane medij in se mora vpisati v razvid medijev. Zakon pa ne vsebuje jasnega razlikovanja med medijem in vplivnežem. Vplivnežem, ki ne bi bili opredeljeni kot medij, se ne bi bilo treba vpisati v razvid medijev, je opozorila.
Če bi vplivnež zmotno ocenil, da ni medij, in se ne bi vpisal v razvid, bi od ministrstva za kulturo verjetno najprej prejel poziv, naj se vpiše. Če ga ne bi upošteval, pa bi zaradi storjenega prekrška prejel globo. Kot meni Jasna Zakonjšek, iz zakonske definicije vplivneža izhaja, da je lahko kot vplivnež označen tudi tisti, ki od svoje dejavnosti nima prihodkov.
Zalo Klopčič smo seznanili z našimi ugotovitvami. Njen odgovor bomo objavili, ko ga prejmemo.
Trditev, da je definicija vplivneža nejasna in dopušča možnost, da bodo to lahko vsi, ki objavljajo na družbenih omrežjih, drži.
»Ko vržemo v umetno inteligenco definicijo medija in spletnega vplivneža, nam ta pove, da se ta dva člena v 80 % prekrivata. To pomeni, da v 80 % ta zakon navaja, da so v bistvu vplivneži enako kot mediji. Potem se morajo tudi vplivneži držati pravil, ki se jih držijo mediji.«
Zala Klopčič je 6. januarja v oddaji Planet 18 na Planet TV trdila, da se definiciji medija in vplivneža v predlogu zakona o medijih po podatkih umetne inteligence ujemata v 80 odstotkih. Trditev je ponovila v oddaji Tema dneva na Novi24TV in v objavi na omrežju X, kjer je pojasnila, da se je sklicevala na odgovore orodja umetne inteligence ChatGPT.
Uredništvo je za primerjavo definicij medija in vplivneža iz predloga zakona uporabilo štiri jezikovne modele umetne inteligence – ChatGPT, Claude, Perplexity in Grok. Vsi štirje so med definicijama iskali razlike in podobnosti ter ocenili pomensko ujemanje. ChatGPT je ujemanje ocenil na 60 do 65 odstotkov, Claude na 35 odstotkov, Perplexity na 30, Grok pa na 20 odstotkov. Vsi so opozorili, da je ocena ujemanja le okvirna.
Marko Robnik Šikonja z ljubljanske fakultete za računalništvo in informatiko, ki raziskuje področje umetne inteligence, je pojasnil, da jezikovni modeli lahko podajo povsem napačne odgovore, ker nimajo dovolj velikih podatkovnih baz, zato prihaja do t. i. halucinacij.
Odgovor, ki ga podajo, je odvisen od tega, kateremu jezikovnemu modelu je zastavljeno vprašanje in kako, saj delujejo podobno kot spletni iskalniki, ki izračunajo podobnost med vprašanjem in vsemi dokumenti na spletu, nato pa rezultate razvrstijo po podobnosti.
Primerjava besedilne in pomenske podobnosti povedi v zakonodaji ni ustrezna, saj lahko že ena nikalnica povsem spremeni pomen, kar je Robnik Šikonja ponazoril z naslednjim primerom: »Stavka 'Spletni vplivneži so podvrženi določilom tega zakona.' ali pa 'Spletni vplivneži niso podvrženi določilom tega zakona.' imata zelo visoko besedilno podobnost, izražata pa povsem nasproten pomen.«
“Stavka ‘Spletni vplivneži so podvrženi določilom tega zakona.’ ali pa ‘Spletni vplivneži niso podvrženi določilom tega zakona.’ imata zelo visoko besedilno podobnost, izražata pa povsem nasproten pomen.”
Posledično je nesmiselno sklepati, da sta si zakonodajni določbi podobni, če sta si besedilno ali pomensko podobni dve definiciji v zakonodaji. Odgovore jezikovnih modelov je zaradi etične rabe vedno treba dodatno preveriti, za njihovo uporabo pa je vedno odgovoren uporabnik, je še opozoril.
Zalo Klopčič smo seznanili z našimi ugotovitvami. Njen odgovor bomo objavili, ko ga prejmemo.
Trditev o podobnosti definicij medija in vplivneža v predlogu zakona o medijih na podlagi umetne inteligence označujemo za neutemeljeno, saj so jezikovni modeli za takšne primerjave nezanesljivi in pomanjkljivi, njihovi rezultati pa neenotni.
Trditev, da bi se morali vplivneži zaradi podobnosti v definiciji držati enakih določb predlaganega zakona kot mediji, ne drži, saj za vplivneže po predlogu veljajo le določbe glede posebnih zahtev oglaševanja, zaščite otrok ter zamejevanja spodbujanja sovraštva, nestrpnosti in nasilja.
Drži
Objava, ki drži. Trditev je podprta s podatki iz zanesljivih virov, v ustreznem kontekstu in ni predstavljena zavajajoče.
Neutemeljeno
Objava, v kateri argumentacija, ki je avtorja pripeljala do določenega sklepa, ni podprta z dovolj podatki, informacijami ali dejstvi, oziroma so argumenti, ki jih avtor navaja, neverodostojni ali izvirajo iz nepreverljivih virov. Lahko gre tudi za sklepanje »čez palec«.
Ne drži
Objava, o kateri smo na podlagi neodvisne preverbe dejstev ugotovili, da ni resnična. Oznako uporabljamo za trditve, pri katerih ni mogoče zanesljivo dokazati, da je avtor napačne informacije širil načrtno, je pa očitno, da ni šlo za nenamerno napako.
Vsebina je del projekta Adria Digital Media Observatory (ADMO).