Iz propadle ruske banke pod Golovec
Matej Zwitter
—
V gradnjo stanovanjskega naselja Velika Hrušica v Ljubljani so bila vpletena podjetja od Cipra do Švice. Oštrova preiskava je pokazala, da jo financirajo posamezniki, povezani s propadom ene od ruskih bank, v katerem so sodišča ugotovila večmilijonsko oškodovanje upnikov.
Foto: Matej Povše
Sergeja Leonidoviča Ivanova je zgodaj spomladi 2018 skrbelo za varnost sredstev na njegovih bančnih računih. Upravičeno, saj je Ruski trgovski banki, kjer je bil predsednik nadzornega sveta, grozil stečaj. Ukrepal je: banka mu je izplačala neizkoriščen dopust, del sredstev pa je nakazal v tujino.
Banka je kmalu zatem izgubila licenco in kasneje razglasila stečaj. Sodišče je transakcije Ivanova razveljavilo, saj je ugotovilo, da je izkoristil notranje informacije o slabem finančnem stanju banke, da bi zavaroval svoje premoženje.
Tri leta pozneje je Ivanov, skupaj s poslovnima partnerjema, del svojih sredstev prelil v Slovenijo. Investirali so v gradnjo naselja Velika Hrušica na obronkih ljubljanskega Golovca. Najcenejša hiša v naselju je bila prodana za dobrega pol milijona evrov, za najdražjo, ki meji na pot spominov in tovarištva, pa je kupec odštel slabih 670 tisoč evrov.
Gradnja naselja je bila sicer od začetka zavita v tančico skrivnosti. Prvi lastnik podjetja, ki je naselje zgradilo, je bila družba s Cipra z neznanim dejanskim lastnikom. Danes je njegova lastnica izraelska državljanka Polina Kalinina, ki je po ugotovitvah Oštra poslovna partnerica posameznikov, ki so bili leta 2018 vpleteni v propad Ruske trgovske banke.
Za poplačilo upnikov banke je ob začetku stečaja zmanjkalo 4,4 milijarde rubljev (57,9 milijona evrov). V sodnih postopkih, ki še vedno tečejo, je sodišče razveljavilo več transakcij banke z različnimi podjetji in posamezniki, za katere je potrdilo, da so bile fiktivne, uslužbenci banke pa so z njimi umikali premoženje pred upniki.
S Cipra prek Švice v Rusijo
Zemljišča, na katerih stoji naselje Velika Hrušica, je med letoma 2010 in 2018 kupilo podjetje Polos, ki je bilo v lasti ciprske družbe Kelsen Enterprises. To je formalno nadzorovala tamkajšnja odvetnica Georgia Georgiou, dejansko lastništvo pa iz javnih evidenc ni razvidno.
Leta 2011 je podjetje prevzel ljubljanski odvetnik Goran Kanalec. Kot je pojasnil za Oštro, je bil dejanski lastnik prek ciprskega podjetja že pred tem. Po njegovih besedah je pred gospodarsko krizo v projektu videl priložnost, toda načrte mu je prekrižal poznejši zlom cen nepremičnin. Danes pravi, da mu je žal, da se je vpletel v projekt, za financiranje katerega se je tudi osebno zadolžil: »Če bi to vedel na začetku, se niti slučajno ne bi podal v ta projekt.«
Leta 2021 je podjetje Polos prodal Polini Kalinini. Kot je pokazalo Oštrovo preiskovanje, gre za domnevno partnerico Sergeja Ivanova, ki je bil največji posamezni lastnik Ruske trgovske banke. Večino svojega deleža je prodal štiri mesece prej, preden ji je centralna banka odvzela licenco, kar je vodilo v njen propad. Mesec dni pred propadom pa je odstopil še kot predsednik nadzornega sveta.
Kalinina in Ivanov sta leta 2013 v Franciji ustanovila podjetje Roussillon properties Provence. Kot kaže ustanovni akt podjetja, sta ga ustanovila zaradi nakupa milijon evrov vredne manjše vile s pripadajočo posestjo in bazenom na provansalskem podeželju.
Toda poslovneži, povezani z Ivanovom, so investicijo v naselje Velika Hrušica financirali že pred nakupom investicijskega podjetja. Pogodba o prodaji Polosa, ki smo jo pridobili, namreč kaže, da je bilo podjetje takrat zadolženo pri švicarski družbi Jura Financial Group. Nekdanji lastnik Polosa Goran Kanalec je pojasnil, da je bilo posojilo namenjeno financiranju projekta, višine posojila pa se ne spomni več.
Jura Financial Group je prijavljena na naslovu podjetja, ki se ukvarja z registracijo in upravljanjem podjetij, lastništvo iz javnih podatkov ni razvidno, eden izmed zastopnikov podjetja pa je bil Aleksej Mitriaev.
To ni njegov edini poslovni projekt v Švici. Bil je tudi član upravnega odbora naftno-distribucijskega podjetja Jubin Freres, in sicer v istem času kot Sergej Ivanov.
Prav tako je bil Mitriaev dejaven pri poslovanju Ruske trgovske banke. Ena izmed prič v sodnih postopkih zaradi domnevnega izčrpavanja banke ga je namreč opisala kot enega izmed bančnih direktorjev. Sodišče je to razlago zavrnilo kot anekdotično in neutemeljeno z dokazi.
Umik v Kanado
Ruska trgovska banka (Ruska Trgovo Banka oziroma RTBK) je bila v težavah že leta 2016, ko jo je centralna banka opozorila na prenizke rezerve. Težave so se zaostrile novembra 2017, ko je centralna banka RTBK odredila oblikovanje dodatnih rezerv in prevrednotenje posojil, za katera je menila, da jih je vrednotila previsoko. Ker napak ni odpravila, ji je centralna banka aprila 2018 preklicala licenco za opravljanje bančnih storitev.
Kot je centralna banka pojasnila v odločitvi, je poslovni model RTBK »visoko tvegan in osredotočen na posojila povezanim podjetjem ali podjetjem, ki so le poštni nabiralniki«. Poslovni izkazi banke niso odražali resničnega stanja, lastniki in poslovodstvo so umikali premoženje na škodo varčevalcev, zaznali pa so tudi znake gospodarskih kaznivih dejanj.
Sergej Ivanov se je iz banke umaknil, prav ko so se težave začele množiti. Do konca leta 2017 je prek podjetja Rusinvestaktiv obvladoval 28-odstotni delež banke, s čimer je bil njen največji posamezni lastnik.
Decembra 2017, mesec dni po tem, ko je centralna banka odredila oblikovanje rezerv in prevrednotenje posojil, je prodal večinski delež v Rusinvestaktivu, kažejo dokumenti iz stečaja banke. Preostali delež je prodal mesec dni pred preklicem licence, marca 2018, ko je tudi odstopil kot predsednik nadzornega sveta banke.
Toda še pred propadom banke je poskrbel za varnost svojih sredstev. Banka mu je aprila 2018, ko je odstopil iz nadzornega sveta, izplačala 17,6 milijona rubljev (248 tisoč evrov) za neizrabljen dopust, s svojih bančnih računov pri RTBK pa je z dvigi in nakazili na druge banke, med drugim v Kanado, umaknil sredstva v vrednosti 130 tisoč evrov.
Sodišče je te transakcije na zahtevo stečajnega upravitelja, ki je prevzel vodenje banke, razveljavilo. Ugotovilo je, da je Ivanov zaradi svoje funkcije moral vedeti za slabo finančno stanje banke, z nakazili pa je poskrbel, da je bilo njegovo premoženje obravnavano prednostno, pred drugimi upniki.
Ivanov, Mitriaev in Kalinina se na Oštrovo prošnjo za pojasnila o financiranju gradnje naselja Velika Hrušica in vlogi Ivanova in Mitriaeva v propadu Ruske trgovske banke niso odzvali.
Foto: Matej Povše
Milijonsko oškodovanje banke
Toda nakazila Ivanova so bila le kaplja v morje najmanj 10 milijonov evrov razveljavljenih transakcij, za katere so sodišča ugotovila, da so bile namenjene oškodovanju upnikov in so bile v nekaterih primerih fiktivne. Sodišča, od prvostopenjskega do okrožnega, niso potrdila, da bi bil Ivanov osebno vpleten vanje, toda Oštrova preiskava je pokazala, da so bili izvajalci in pridobitniki teh transakcij v letu pred stečajem banke povezani z Rusinvestaktivom, ki ga je obvladoval.
Sredi aprila 2018, le nekaj dni pred odvzemom licence, naj bi se v banki zglasil Roman Fedorovič Gorbanjev. V gotovini naj bi prinesel 700 tisoč evrov in nekaj manj kot 3 milijone dolarjev, s katerimi naj bi od banke odkupil nestanovanjsko stavbo v Moskvi. Sodišče je ugotovilo, da je bila transakcija fiktivna, Gorbanjev, ki je tedaj živel v majhni vasi z nekaj deset prebivalci severozahodno od Moskve, pa denarja v resnici ni prinesel na banko.
Le nekaj dni zatem, ko je Gorbanjev postal lastnik nepremičnine, jo je prodal drugemu vpletenemu, Evgeniju Viktoroviču Spiridonovu, ki je bil po ugotovitvah sodišča prav tako povezan z RTBK, saj je 2017. dobil nakazila dveh podjetij, povezanih z njo. Eno izmed teh, Semjonovski Gazoni, je bilo takrat po ugotovitvah sodišča v lasti Rusinvestaktiva, ki ga je po javno dostopnih podatkih o lastniški strukturi RTBK obvladoval Ivanov.
Sodišče sicer vpletenosti Ivanova v ta fiktivni posel ni potrdilo, prav tako ne vpletenosti v še en sporen posel istega podjetja. Semjonovski Gazoni je namreč v letih 2016 in 2017 pri banki najel več posojil. Ta naj bi poplačal konec marca in v začetku aprila 2018, ko se je Ivanov že umaknil. Toda sodišče je ugotovilo, da je bil del vračila posojila v višini 830 tisoč evrov fiktiven.
Stečaj RTBK je sprožil tudi kazenske postopke. Predsednik upravnega odbora Igor Safonov je bil obsojen na zaporno kazen zaradi svoje vloge pri nakupu vrednostnih papirjev, ki jih je banka preplačala, zato je bila oškodovana za več kot 60 milijonov evrov. Sodišče je med drugim ugotovilo, da ni deloval sam, temveč v kriminalni združbi z neznanimi sostorilci, ki so posel organizirali.
Stečajni upravitelj RTBK je menil, da je bil končni upravičenec transakcij Ivanov. Na to so po upraviteljevem mnenju kazale okoliščine, da je bil Ivanov eden od lastnikov banke in da se je iz lastništva in z nadzorne funkcije umaknil le nekaj mesecev pred njenim propadom. Ivanov je dobrega pol leta pred propadom banke tudi imenoval predsednika upravnega odbora Igorja Safonova, ki je bil za svojo vlogo v poslu kasneje obsojen.
Toda okrožno sodišče tej razlagi ni sledilo. Ugotovilo je, da v času, ko so bile transakcije izvedene, Ivanov ni imel več nobene funkcije v banki in da ni nobenega dokaza o njegovi vpletenosti. Tudi v kazenskem postopku proti Safonovu sodišče ni potrdilo vpletenosti Ivanova v nakup vrednostnih papirjev.
Obliž na rano netransparentnosti
O morebitni vpletenosti Ivanova v investicijo v Veliki Hrušici javnost v javno dostopnih podatkih ne more izvedeti ničesar. Polina Kalinina, njegova domnevna partnerica, ki je lastnica podjetja, ni vpisana v slovenski register dejanskih lastnikov. Uradno je dejanski lastnik še vedno Goran Kanalec, čeprav je podjetje prodal že pred skoraj tremi leti. Ko smo ga seznanili s tem, je bil presenečen, da sprememba dejanskega lastnika ni bila vpisana.
Takšne pomanjkljivosti v podatkih o dejanskem lastništvu naj bi bile v prihodnosti redkejše. EU je namreč konec maja letos sprejela paket zakonodajnih sprememb na področju preprečevanja pranja denarja. Med drugim bodo upravljavci registrov dejanskih lastnikov dobili pooblastila, da preverjajo resničnost teh podatkov. Dejansko lastništvo bodo morala razkriti tudi tuja podjetja, ki bodo v EU vlagala v nepremičnine.
Po odločitvi evropskega sodišča, ki je leta 2022 sklenilo, da prost dostop do podatkov o dejanskih lastnikih predstavlja prevelik poseg v zasebnost, je EU sprejela tudi nova pravila glede dostopa. Do podatkov bodo med drugim lahko prosto dostopali novinarji in civilnodružbene organizacije, ki se ukvarjajo s preprečevanjem korupcije, ne pa tudi splošna javnost.
»Nova pravila so obliž na rano, ki jo je povzročila odločitev evropskega sodišča,« so aprila komentirali v Transparency International. »Podatki o dejanskih lastnikih so veliko več kot le orodje za preprečevanje pranja denarja. Na dolgi rok moramo razmisliti, kako preprečiti zlorabo argumentov o varovanju zasebnosti in zagotoviti precej širši dostop do podatkov.«
Bodi naš Veter!
Z vami želimo zasnovati skupnost. Pridruži se Oštru.
Kaj pridobite, če se nam pridružite? Pripravili smo tri programe.