Študije o 100-odstotnem prehodu Slovenije na obnovljive vire neenotne
Avtor: David Bajec
TRDITEV
»[…] Študije jasno kažejo, da bi bil prehod na 100-odstotno obnovljive vire energije ne le predrag, ampak zaradi neugodne lege Slovenije praktično nemogoč.«
OCENI
IZVIRNA OBJAVA
Po podatkih statističnega urada je država lani porabila največ energije, 34 odstotkov, iz naftnih proizvodov, jedrska energija je predstavljala slabo četrtino, energija iz obnovljivih virov skupaj s hidroenergijo pa skoraj petino. Foto: Daniel Novakovič/STA
Portal Nova24tv je 6. novembra poročal o energetski prihodnosti Slovenije. Trdili so, da študije jasno kažejo, da bi bil prehod na 100-odstotno obnovljive vire energije (OVE) v Sloveniji predrag in zaradi neugodne lege države »praktično nemogoč«. Po njihovem prepričanju je jedrska energija edina možna energetska prihodnost sveta, njena edina alternativa pa je prehod v nizkoenergetsko družbo, kar bi vodilo v revščino in dolgoročno onesnaženje.
Oktobra letos je namreč državni zbor na pobudo poslanskih skupin Gibanja Svoboda, NSi, SDS in SD sprejel odlok o razpisu posvetovalnega referenduma o zagotavljanju stabilne oskrbe z nizkoogljično električno energijo oziroma o izvedbi posvetovalnega referenduma o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne Krško (JEK 2), le dva tedna pozneje pa ga je preklical.
Šele na dan preklica referenduma je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo novinarjem posredovalo analizo različnih scenarijev oskrbe z energijo v Sloveniji. Pripravil jo je Aleksander Mervar, direktor javnega podjetja Eles, operaterja električnega omrežja, in predsednik ekonomsko-socialnega odbora na področju energetike, sicer pred več kot desetletjem aktiven tudi v politiki.*
V študiji, ki jo je naročilo ministrstvo, je Mervar na podlagi različnih podatkov, med drugim o stalnih cenah električne energije leta 2024 ter letnih načrtih razvoja prenosnih in distribucijskih omrežij, izračunal ocene vrednosti investicij za različne scenarije. Analiziral in ocenil je deset različic mogoče preobrazbe slovenskega elektroenergetskega sistema, pri čemer so po njegovem mnenju najboljše tri.
Po Mervarjevi analizi bi bil najboljši scenarij kombinacija delovanja nuklearne elektrarne Krško (NEK) s podaljšano življenjsko dobo do leta 2063 in gradnje JEK 2. Ta investicija bi bila ob upoštevanju stroškov delovanja in vzdrževanja ter izgube energije med dražjimi in bi znašala 53,9 milijarde evrov.
Drugi najboljši scenarij je po njegovem podoben tistemu, ki ga je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo leta 2020 predstavilo v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu. Po tem bi NEK prenehal obratovati leta 2043, drugega bloka ne bi zgradili, 43-odstotni delež proizvodnje električne energije pa bi zagotovili z obnovljivimi viri. Podoben scenarij, po katerem bi NEK deloval leto dlje, bi državo po Mervarjevi oceni stal skupno 35,7 milijarde evrov, kar je najceneje.
Tretji scenarij, ki ga je analiziral, zadeva kombinacijo podaljšanega obratovanja NEK do leta 2063 in delovanja elektrarn na obnovljive vire energije. Ta bi imel skupno vrednost 38,3 milijarde evrov.
“Varianta 100 % OVE po moji oceni ni realna. To trditev empirično dokazujem na podlagi izračunov, predstavljenih v pričujočem dokumentu, in na podlagi analiz občutljivosti glede na različne scenarije.”
Mervar je na prošnjo ministrstva ocenil tudi potrebne investicije v 100-odstotni prehod na OVE, in sicer na 85,9 milijarde evrov. Poleg visokih investicijskih stroškov bi ta scenarij po njegovi oceni pomenil tudi veliko uvozno odvisnost, saj je proizvodnja energije iz OVE nepredvidljiva, zato ni realen.
Dva meseca po objavi izvirne analize je Mervar objavil dopolnilno, v kateri je med drugim popravil oceno o skupni investicijski vrednosti 100-odstotnega prehoda na OVE na 91,6 milijarde evrov. Po novih izračunih bi bil sicer najcenejši scenarij, po katerem bi NEK prenehal obratovati leta 2043, drugega bloka ne bi zgradili, 43-odstotni delež proizvodnje električne energije pa bi zagotovili z obnovljivimi viri. Sledi mu scenarij s podaljšanim delovanjem nuklearke v kombinaciji z OVE, šele nato pa jedrski.
Pregled obeh različic analize kaže, da se Mervar v nobeni ni ukvarjal z vplivom geografske lege Slovenije na možnosti izrabe OVE.
Potencial predvsem v sončni energiji
Jure Vetršek, vodja oddelka za učinkovitost in grajeno okolje na inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, je v pogovoru za Razkrinkavanje.si opozoril, da je Mervar kot direktor operaterja distribucijskega in prenosnega omrežja odgovoren za zagotavljanje stabilne oskrbe z energijo. Po Vetrškovem mnenju je zato logično, da daje prednost jedrski energiji, saj je s to lažje upravljati in zagotavljati stabilnost kot z množico razpršenih elektrarn na obnovljive vire.
Ocene, ki nam jih je Vetršek predstavil v pogovoru, med drugim temeljijo na študijah Gexit in REpowerEU iz leta 2023, pri katerih je kot projektni partner sodeloval tudi inovacijsko-razvojni inštitut (IRI). Gexit je objavil nemški možganski trust Agora energiewende, študijo za Slovenijo v okviru raziskave Repower EU pa je IRI pripravljal z nizozemsko svetovalno družbo Trinomics, financirala jo je Evropska unija.
Študiji sta se med drugim osredotočali na zmanjšanje energetske odvisnosti Slovenije in drugih evropskih držav od uvoza ruskega plina kot ključnega za zagotavljanje energije. Po ugotovitvah obeh so glavna alternativa ruskemu plinu obnovljivi viri energije.
Vetršek je opozoril, da Mervar pri računanju stroškov za vlaganje v 100-odstotni prehod na OVE ni predvideval razvoja tehnologije, ki bi bistveno znižal ceno investicije. Po Vetrškovi oceni je v Sloveniji prehod na obnovljive vire energije mogoč, vprašanje pa je, koliko bi stal in kako hitro bi ga lahko izvedli: »Gotovo ni mogoč v enem letu, je pa na primer v dvajsetih.«
Slovenija je med najbolj elektropovezanimi državami na svetu, saj leži v presečišču večjih makroregij. Že sedanji daljnovodi, speljani čeznjo, imajo dovolj veliko moč prenosa energije, da lahko država z uvozom energije po daljnovodih pokrije količino potrebne energije, »kot smo videli ob izpadu šoštanjske termoelektrarne in okvari nuklearke«. Prav lega oziroma povezanost Slovenije je po Vetrškovem mnenju prednost, saj bi lahko trgovali s sosedi.
Poleg tega je država po njegovi oceni dovolj osončena, da bi lahko že s sončnimi elektrarnami na strehah in parkiriščih pokrili svoje potrebe. Da je to s tehničnega vidika in glede na osončenost ter lokacije in površine primernih streh ter parkirnih mest mogoče, so denimo leta 2018 ugotovili tudi v poročilu o potencialu sončnih elektrarn na strehah objektov v Sloveniji, ki je nastalo v konzorciju pod vodstvom inštituta Jožefa Stefana. Ugotovili so, da bi lahko s sončnimi elektrarnami proizvedli dvakratnik tedanje proizvodnje električne energije.
Za geotermalno električno energijo je potencial po Vetrškovih besedah na vzhodu države, za vetrne elektrarne pa so primerne lokacije predvsem na jugozahodu, vendar je težava razpršena poselitev. Vetršek je poudaril, da bi prehod na 100-odstotne OVE zahteval veliko prilagajanja, tudi v smislu prevlade javnega dobra nad individualno rabo. Za to bi bilo treba premisliti o prevladi javnega dobra nad individualno rabo in morda kakšnega prebivalca tudi preseliti.
Atlas trajnostne energije v Sloveniji, ki prikazuje sedanjo izrabo OVE v državi. Rumeni krogi označujejo sončno energijo, modri vodno, rjavi biomasno, rožnati bioplin, zeleni pa vetrno energijo. Vir: Borzen (posnetek zaslona)
Manj vetrnega potenciala
Da je, kar zadeva OVE v Sloveniji, tako s tehničnega vidika kot z vidika varovanja narave in kakovosti bivanja največji potencial v sončni energiji, je pokazalo tudi mapiranje potencialov OVE v okviru evropskega projekta RES Slovenia, pri čemer so poleg tehnične izvedljivosti upoštevali še naravovarstveno zakonodajo in območja, kot je Natura 2000.
Po teh ugotovitvah ima Slovenija potencial tudi za vetrno in hidroenergijo, vendar na območjih s tveganjem za kršenje varovanja narave, kakovosti bivanja, kulturne dediščine in podobno.
V nadaljevanju projekta je elektroinštitut Milana Vidmarja analiziral območja za razvoj OVE, ki so z vidika tveganj optimalna ali imajo višje tveganje, a tudi potencial za proizvodnjo več kot 10 megavatov energije.
Po ugotovitvah inštituta bi lahko delež OVE v bruto končni rabi energije ob uspešni izvedbi projektov na vseh opredeljenih optimalnih območjih povečali na 22,3 odstotka. Če bi na drugih območjih s potencialom za proizvodnjo več kot 10 megavatov energije obenem izvedli velike projekte OVE, bi se delež lahko povečal na 26,5 odstotka.
Toda kot kaže analiza, »Sloveniji zgolj z območji nad 10 MW ne bo uspelo doseči trenutnega cilja za delež OVE v bruto končni porabi energije leta 2030 in cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050«.
Inženir in profesor energetskega načrtovanja na univerzi Aalborg na Danskem Henrik Lund je za Razkrinkavanje.si povedal, da je prehod Slovenije na OVE glede na številne študije, kot sta Gexit in denimo Irena, tehnično mogoč, vendar je pri tem treba upoštevati več vidikov izvedljivosti, kot so stroški in časovni okvir.
Poudaril je, da imajo srednjeevropske države v primerjavi z drugimi državami manj potenciala za izkoriščanje vetrne energije. Sistem teh držav je zato treba zasnovati tako, da bo imel večji delež sončne energije v kombinaciji z drugimi obnovljivimi viri. Poleg tega je pri zasnovi energetskega sistema treba večjo pozornost nameniti energetski učinkovitosti pri končni rabi.
Portal Nova24 v odzivu ni pojasnil virov za svoje trditve. Odziv bomo objavili, ko ga prejmemo.
SKLEP
Portal Nova24tv je 6. novembra poročal, da študije jasno kažejo, da bi bil 100-odstotni prehod na obnovljive vire energije (OVE) za Slovenijo predrag in zaradi neugodne lege države nemogoč.
Po analizi Aleksandra Mervarja, ki jo je naročilo ministrstvo za okolje, prostor in energijo, je najcenejši scenarij, ki predvideva kombinacijo delovanja nuklearne elektrarne Krško do leta 2043 in 43-odstotno proizvodnjo energije iz OVE. Scenarij 100-odstotnega prehoda na OVE je ocenil kot najdražjega in nerealnega.
Mervar je izračune v analizi sicer pozneje še dopolnil. Po teh bi se skupna investicijska vrednost 100-odstotnega prehoda na OVE povečala na 91,6 milijarde evrov. Najcenejši bi bil scenarij, po katerem bi NEK prenehal obratovati leta 2043, 43-odstotni delež proizvodnje električne energije pa bi zagotovili z OVE.
Jure Vetršek z inovacijsko-razvojnega inštituta ljubljanske univerze je na podlagi študij ocenil, da je prehod na OVE mogoč, vprašanje pa je, koliko bi stal. Opozoril je, da Mervar v svojih izračunih ni predvidel tehnoloških inovacij, ki bi prispevale k padcu cene investicije v OVE.
Slovenija glede na geolokacijo po Vetrškovi oceni nima večjih omejitev potenciala za delovanje obnovljivih virov energije, z izjemo geotermalne energije, ki ima potencial le na vzhodu države. Večji problem vidi v razpršeni poseljenosti, zato bi popoln prehod na OVE zahteval veliko prilagajanja prebivalcev.
Po mnenju danskega profesorja energetskega načrtovanja Henrika Lunda je prehod Slovenije na 100-odstotne OVE glede na študije, kot sta Gexit in Irena, ob upoštevanju izvedljivosti, stroškov in časovnega okvira tehnično mogoč.
Trditev, da bi bil prehod na 100-odstotno obnovljive vire energije sodeč po študijah predrag, označujemo za sivo cono, saj to kaže le ena od študij, druge pa se s ceno prehoda niso ukvarjale tako natančno.
Mervar izvedljivosti scenarija z OVE ni preučeval glede na geografsko lego Slovenije.
Po študijah, katerih ugotovitve je predstavil Vetršek, pa je tak prehod za Slovenijo tehnično mogoč, a bi zanj potrebovali veliko prilagajanja.
Vetrškove trditve podpira poročilo o potencialu sončnih elektrarn na strehah objektov v Sloveniji do leta 2050, v katerem je konzorcij pod vodstvom IJS ugotavljal, da ima Slovenija ob upoštevanju cen gradnje in razpoložljivih sredstev možnost, da s strešnimi sončnimi elektrarnami na leto proizvede skoraj dvakratnik zdajšnje proizvodnje električne energije.
Po analizi inštituta Milana Vidmarja bi lahko država na območjih z nizkim tveganjem za oškodovanje okolja, naravnih habitatov in drugih zaščitenih območij zagotovila, da bi se OVE v bruto končni rabi energije povečali na 22,3 odstotka. Če bi na drugih območjih s potencialom za proizvodnjo več energije obenem izvedli velike projekte OVE, bi se delež lahko povečal na 26,5 odstotka.
Trditev, da »študije jasno kažejo«, da prehod ni mogoč zaradi neugodne geografske lege Slovenije, ne drži, saj strokovnjaki glede potenciala Slovenije za proizvodnjo energije iz več vrst obnovljivih virov še niso dosegli enotnega stališča.
*Posodobitev, 27. 12. 2024
Po objavi članka so nam z družbe Eles sporočili, da je Aleksander Mervar »tudi predsednik Energetske zbornice Slovenije« ter da je bil pred več kot desetletjem član strank LDS in Zares, vendar v njih ni bil nikoli aktiven.
Ne drži
Objava, o kateri smo na podlagi neodvisne preverbe dejstev ugotovili, da ni resnična. Oznako uporabljamo za trditve, pri katerih ni mogoče zanesljivo dokazati, da je avtor napačne informacije širil načrtno, je pa očitno, da ni šlo za nenamerno napako.
Vsi tipi razkrinkanih informacij
Siva cona
Objava, ki drži samo delno. Oznako uporabljamo tudi za trditve, ki jih zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov, verodostojnih strokovnih mnenj oziroma relevantnih protiargumentov ni mogoče enoznačno oceniti.
Vsebina je del projekta Adria Digital Media Observatory (ADMO).